Iskanje oddaja
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
V oddaji Glasba 20. stoletja spoznavamo bogastvo glasbenih smeri, ki so oblikovale glasbeno podobo preteklega stoletja.
Avtor: Marko Šetinc
"Nobenega zagotovila ni, da bom postal velik jazzovski glasbenik, vendar pa vsaj vem, da počnem pravo stvar". To je nekoč izrekel pianist in občasno tudi skladatelj Friedrich Gulda, eden od bolj zanimivih imen jazza in klasične glasbe v dvajsetem stoletju. Gulda se je rodil 16. maja leta 1930 in je v prvih treh desetletjih ustvaril bogato in uspešno glasbeno kariero kot interpret Mozarta in Beethovna. Leta 1956 je nastopil jazz klubu Birdland v New Yorku in od takrat naprej je bil ves čas dejaven tudi v jazzu. Ustvarjalno energijo je posvečal tako klasični interpretaciji, jazzu, improvizaciji in v določeni meri tudi komponiranju.
"Nobenega zagotovila ni, da bom postal velik jazzovski glasbenik, vendar pa vsaj vem, da počnem pravo stvar". To je nekoč izrekel pianist in občasno tudi skladatelj Friedrich Gulda, eden od bolj zanimivih imen jazza in klasične glasbe v dvajsetem stoletju. Gulda se je rodil 16. maja leta 1930 in je v prvih treh desetletjih ustvaril bogato in uspešno glasbeno kariero kot interpret Mozarta in Beethovna. Leta 1956 je nastopil jazz klubu Birdland v New Yorku in od takrat naprej je bil ves čas dejaven tudi v jazzu. Ustvarjalno energijo je posvečal tako klasični interpretaciji, jazzu, improvizaciji in v določeni meri tudi komponiranju.
Dmitrij Šostakovič, Arvo Pärt in Sofija Gubajdulina so le nekateri od skladateljev, ki so delovali v socrealističnem primežu sovjetskega režima. Vse tri druži nekompromisna in avtentična umetniška drža, s katero so nastavljali ogledalo politiki in družbi.
Dmitrij Šostakovič, Arvo Pärt in Sofija Gubajdulina so le nekateri od skladateljev, ki so delovali v socrealističnem primežu sovjetskega režima. Vse tri druži nekompromisna in avtentična umetniška drža, s katero so nastavljali ogledalo politiki in družbi.
Lachenmann je na začetku svoje skladateljske kariere še deloval v tokovih serialne glasbe, vendar pa se je že kmalu začel ozirati po novih rešitvah glasbene sintakse. V vrsti del se je začel gibati v novem, odtujenem zvočnem svetu, kjer je inštrumentalno tehniko uporabljal na radikalno nekonvencionalen način. Lachenmann je svojo glasbo opisal kot musique concrète instrumentale ali v prevodu inštrumentalna konkretna glasba. S tem je poudaril glasbeni jezik, ki nas nagovarja s celovitostjo možnosti zvoka, ki ga zmore ustvariti neko glasbilo. Lachenmann enako pomembnost daje tako postopkom, kako so glasbeni zvoki na inštrumentu ustvarjeni, kot samemu glasbenemu zvočnemu toku skladbe.
Lachenmann je na začetku svoje skladateljske kariere še deloval v tokovih serialne glasbe, vendar pa se je že kmalu začel ozirati po novih rešitvah glasbene sintakse. V vrsti del se je začel gibati v novem, odtujenem zvočnem svetu, kjer je inštrumentalno tehniko uporabljal na radikalno nekonvencionalen način. Lachenmann je svojo glasbo opisal kot musique concrète instrumentale ali v prevodu inštrumentalna konkretna glasba. S tem je poudaril glasbeni jezik, ki nas nagovarja s celovitostjo možnosti zvoka, ki ga zmore ustvariti neko glasbilo. Lachenmann enako pomembnost daje tako postopkom, kako so glasbeni zvoki na inštrumentu ustvarjeni, kot samemu glasbenemu zvočnemu toku skladbe.
Kaija Saariaho je v letih od 1976 do 1981 študirala pri Paavu Heininenu na Sibeliusovi akademiji v Helsinkih. Svoj študij kompozicije je nadaljevala v Freiburgu pri Brianu Ferneyhoughu in Klausu Huberju, udeleževala pa se je tudi poletnih tečajev v Darmstadtu. Prelomnica v njenem ustvarjalnem življenju je bilo leto 1982, ko je odšla v Pariz, kjer je delovala na inštitutu za raziskavo zvoka IRCAM. V Parizu se je seznanila s spektralnimi kompozicijami Gérarda Griseyja in Tristana Muraila, to pa je bistveno vplivalo na njen skladateljski slog, saj je glasbo vse bolj dojemala kot kombinacijo zvenov. V glasbi Kaije Saariaho se melodične linije vse bolj podrejajo harmoniji, harmonija se podreja zvenu, zven sam pa doseganju psihološkega učinka.
Kaija Saariaho je v letih od 1976 do 1981 študirala pri Paavu Heininenu na Sibeliusovi akademiji v Helsinkih. Svoj študij kompozicije je nadaljevala v Freiburgu pri Brianu Ferneyhoughu in Klausu Huberju, udeleževala pa se je tudi poletnih tečajev v Darmstadtu. Prelomnica v njenem ustvarjalnem življenju je bilo leto 1982, ko je odšla v Pariz, kjer je delovala na inštitutu za raziskavo zvoka IRCAM. V Parizu se je seznanila s spektralnimi kompozicijami Gérarda Griseyja in Tristana Muraila, to pa je bistveno vplivalo na njen skladateljski slog, saj je glasbo vse bolj dojemala kot kombinacijo zvenov. V glasbi Kaije Saariaho se melodične linije vse bolj podrejajo harmoniji, harmonija se podreja zvenu, zven sam pa doseganju psihološkega učinka.
Mistično navdahnjeni in nad Nitschejevo filozofijo navdušeni Aleksander Skrjabin je v prvih letih 20. stoletja sledil okultnim naukom utemeljiteljice teozofskega gibanja, Helene Petrovne Blavatski, pri njegovem glasbeno-mističnem delu pa ga je podpirala tudi oboževalka in sopotnica Tatjana Schloezer. Skladatelj je v sebi začutil tok božanske resnice ter je s svojim delom želel ljudi pripraviti na vnovično in globlje združenje človeškega in mističnega sveta. Iz tega zanosa je ustvaril simfonično trilogijo, ki jo dopolnjujeta simfonični pesnitvi Pesnitev ekstaze in Prometej, pesnitev ognja, Skrjabinovo zadnje orkestrsko delo.
Mistično navdahnjeni in nad Nitschejevo filozofijo navdušeni Aleksander Skrjabin je v prvih letih 20. stoletja sledil okultnim naukom utemeljiteljice teozofskega gibanja, Helene Petrovne Blavatski, pri njegovem glasbeno-mističnem delu pa ga je podpirala tudi oboževalka in sopotnica Tatjana Schloezer. Skladatelj je v sebi začutil tok božanske resnice ter je s svojim delom želel ljudi pripraviti na vnovično in globlje združenje človeškega in mističnega sveta. Iz tega zanosa je ustvaril simfonično trilogijo, ki jo dopolnjujeta simfonični pesnitvi Pesnitev ekstaze in Prometej, pesnitev ognja, Skrjabinovo zadnje orkestrsko delo.
Henze je leta 1971 ustvaril drugi violinski koncert. V prvem je raziskoval združitev neoklasicizma in prvih stikov z dvanajsttonsko kompozicijsko tehniko, v drugem pa je segel veliko dlje pri ponovnem izpraševanju o zvrsti solističnega koncerta. Henze se je v tem koncertu odmaknil od modernistične rigoroznosti in v duhu postmodernizma postavljal staro ob novo, tako da v nekem trenutku zaslišimo tudi skladbo angleškega renesančnega lutnjista Johna Dowlanda z naslovom Flow my tears. Poleg solistične violine se v koncertu pojavlja tudi vokal, ki recitira pesem Hansa Magnusa Enzensbergerja Hommage à Gödel, orkester pa dopolnjujejo zvoki elektronike.
Henze je leta 1971 ustvaril drugi violinski koncert. V prvem je raziskoval združitev neoklasicizma in prvih stikov z dvanajsttonsko kompozicijsko tehniko, v drugem pa je segel veliko dlje pri ponovnem izpraševanju o zvrsti solističnega koncerta. Henze se je v tem koncertu odmaknil od modernistične rigoroznosti in v duhu postmodernizma postavljal staro ob novo, tako da v nekem trenutku zaslišimo tudi skladbo angleškega renesančnega lutnjista Johna Dowlanda z naslovom Flow my tears. Poleg solistične violine se v koncertu pojavlja tudi vokal, ki recitira pesem Hansa Magnusa Enzensbergerja Hommage à Gödel, orkester pa dopolnjujejo zvoki elektronike.