Iskanje oddaja
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Po belih in črnih tipkah - veliki pianisti in mojstri klavirske igre; oddaja o pianistih preteklosti, njihovih življenjih, o velikem slogu, moči osebnosti in hipnotični avtentičnosti njihove umetnosti.
Avtor: Klemen Golner
Režiser: Mihael Kozjek
Ko je orožje potihnilo, so se stvari počasi vrnile v stare tire, vendar je vojna pustila svoje posledice. Artur Schnabel se ni nikoli več vrnil v Evropo, Rubinstein pa je koncertno bojkotiral Nemčijo. Nekatere evropske pianiste so obtožili sodelovanja z agresorjem in so imeli težave z nastopanjem čez lužo, kamor so se poleg drugih zatekli Arrau, Serkin in Horowitz. V tem času se je v Združenih državah uveljavljala mlada generacija pianistov, rojenih na ameriških tleh.
Ko je orožje potihnilo, so se stvari počasi vrnile v stare tire, vendar je vojna pustila svoje posledice. Artur Schnabel se ni nikoli več vrnil v Evropo, Rubinstein pa je koncertno bojkotiral Nemčijo. Nekatere evropske pianiste so obtožili sodelovanja z agresorjem in so imeli težave z nastopanjem čez lužo, kamor so se poleg drugih zatekli Arrau, Serkin in Horowitz. V tem času se je v Združenih državah uveljavljala mlada generacija pianistov, rojenih na ameriških tleh.
Združene države Amerike so na prelomu 19. in 20. stoletja postale pianistično središče sveta. Paderewski, Rahmaninov, Hofmann, Schnabel in drugi so emigrirali v Ameriko. Sledili so jim mnogi iz mlajše generacije, med njimi štirje velikani klavirske igre: Rubinstein, Horowitz, Arrau in Serkin. V štiridesetih letih prejšnjega stoletja in pozneje so se na ameriških tleh začeli uveljavljati pianisti iz po večini družin, ki so pred prvo svetovno vojno tja emigrirale iz Rusije, Poljske, Avstrije ali Nemčije.
Združene države Amerike so na prelomu 19. in 20. stoletja postale pianistično središče sveta. Paderewski, Rahmaninov, Hofmann, Schnabel in drugi so emigrirali v Ameriko. Sledili so jim mnogi iz mlajše generacije, med njimi štirje velikani klavirske igre: Rubinstein, Horowitz, Arrau in Serkin. V štiridesetih letih prejšnjega stoletja in pozneje so se na ameriških tleh začeli uveljavljati pianisti iz po večini družin, ki so pred prvo svetovno vojno tja emigrirale iz Rusije, Poljske, Avstrije ali Nemčije.
Predvajamo in predstavljamo Klavirsko sonato v e-molu, op. 28 Nielsa Gadeja v izvedbi pianistke Marianne Shirinyan, zbirko šestih klavirskih skladb Spomini na Dresden, op. 118 Antona Rubinsteina - predstavil jo bo pianist Joseph Banowetz - in ciklus šestih klavirskih skladb Glasbeni večeri, op. 6 Clare Schumann, ki ga bo izvedla Konstanze Eickhorst.
Predvajamo in predstavljamo Klavirsko sonato v e-molu, op. 28 Nielsa Gadeja v izvedbi pianistke Marianne Shirinyan, zbirko šestih klavirskih skladb Spomini na Dresden, op. 118 Antona Rubinsteina - predstavil jo bo pianist Joseph Banowetz - in ciklus šestih klavirskih skladb Glasbeni večeri, op. 6 Clare Schumann, ki ga bo izvedla Konstanze Eickhorst.
Ania Dorfmann se je rodila v Odesi leta 1899 in tam pri enajstih nastopila na svojem prvem recitalu. S sedemnajstimi se je odpravila na pariški konservatorij, kjer je študirala pri Isidorju Philippu. Poklicno kariero je začela v Belgiji in jo nadaljevala po Evropi in Veliki Britaniji. Sodelovala je z mnogimi slavnimi dirigenti, kot so Mengelberg, Beecham in sir Henry Wood. V tistem času je živela v Londonu, kjer je nastopila tudi z legendarnim tenoristom Johnom McCormackom. V New Yorku je debitirala leta 1936. Bila je ena redkih pianistk, ki so sodelovale z Arturom Toscaninijem. Z velikim maestrom je izvedla vseh pet Beethovnovih klavirskih koncertov, njegovo Koralno fantazijo in Trojni koncert. Ko je Toscanini komercialno snemal Beethovnove klavirske koncerte tako, da je za vsak koncert k sodelovanju povabil drugega pianista, je je za koncert št.1 izbral prav Anio Dorfmann. Njena družba je bila eminentna, saj so pri projektu sodelovali legendarni pianisti, kot so Serkin, Horowitz in Rubinstein.
Ania Dorfmann se je rodila v Odesi leta 1899 in tam pri enajstih nastopila na svojem prvem recitalu. S sedemnajstimi se je odpravila na pariški konservatorij, kjer je študirala pri Isidorju Philippu. Poklicno kariero je začela v Belgiji in jo nadaljevala po Evropi in Veliki Britaniji. Sodelovala je z mnogimi slavnimi dirigenti, kot so Mengelberg, Beecham in sir Henry Wood. V tistem času je živela v Londonu, kjer je nastopila tudi z legendarnim tenoristom Johnom McCormackom. V New Yorku je debitirala leta 1936. Bila je ena redkih pianistk, ki so sodelovale z Arturom Toscaninijem. Z velikim maestrom je izvedla vseh pet Beethovnovih klavirskih koncertov, njegovo Koralno fantazijo in Trojni koncert. Ko je Toscanini komercialno snemal Beethovnove klavirske koncerte tako, da je za vsak koncert k sodelovanju povabil drugega pianista, je je za koncert št.1 izbral prav Anio Dorfmann. Njena družba je bila eminentna, saj so pri projektu sodelovali legendarni pianisti, kot so Serkin, Horowitz in Rubinstein.
Pollinijeva interpretacija je vedno temeljila na popolnem spoštovanju zapisanega besedila. Bila je zelo sodobna, brez liričnega odrekanja ali virtuoznih elegij, z izrazno močjo v delu. Ker je bila modernost v njegovem kulturnem ozadju – prihajala je iz družinskega okolja, poznanstev v šestdesetih letih, začenši s tistim z Nonom – Pollini umetnosti in glasbe ni dojemal kot nekaj ločenega od življenja in je zato postal intelektualni umetnik. Javno je izražal svoje ideje ter civilno in politično angažiranost, ko je v sedemdesetih letih igral v šolah in tovarnah ali izražal svoja mnenja, kritična do vietnamske vojne in pozneje do Berlusconijeve vlade.
Pollinijeva interpretacija je vedno temeljila na popolnem spoštovanju zapisanega besedila. Bila je zelo sodobna, brez liričnega odrekanja ali virtuoznih elegij, z izrazno močjo v delu. Ker je bila modernost v njegovem kulturnem ozadju – prihajala je iz družinskega okolja, poznanstev v šestdesetih letih, začenši s tistim z Nonom – Pollini umetnosti in glasbe ni dojemal kot nekaj ločenega od življenja in je zato postal intelektualni umetnik. Javno je izražal svoje ideje ter civilno in politično angažiranost, ko je v sedemdesetih letih igral v šolah in tovarnah ali izražal svoja mnenja, kritična do vietnamske vojne in pozneje do Berlusconijeve vlade.